Monthly Archives: August 2017


Blog 2: Ko otroci rojevajo otroke

V Majiwo smo prispeli ob koncu delovnega tedna, tako da smo bili prepričani, da imamo do ponedeljka zjutraj čas, da razpakiramo stvari in pospravimo po naši skromni hišici – našem novem domu ter kliniki.
Med večernim druženjem nas je presenetil Marvin, naš sodelavec in prijatelj, in nam sporočil, da prihaja k nam 15 letna nosečnica s popadki. Atmosfera na našem “kavču” oziroma postelji, ki ga imamo sredi predsobe in dnevne sobe hkrati, se je nemudoma spremenila. Situacije nas je vse ujela nepripravljene.
Izvedeli smo, da so javne bolnišnice že 2 meseca zaprte, zaradi stavke zdravstvenega osebja. Tako se je bila 15-letnica primorana zateči v našo kliniko Barchando, čeprav se porodov v njej ne izvaja že več let. Nosečnice lahko namreč zastonj rodijo v javnih bolnišnicah (takrat ko obratujejo).
Med čakanjem na pacientko sem Marvina povprašala, kakšne so družbene norme glede mladih mamic, neporočenih mater ter kakšna je nenazadnje usoda neželjenih otrok na kenijskem podeželju. Izvedela sem, da 15-letnica ni poročena in da bi bilo zanjo bolje, če bi rodila deklico. Ob rojstvu sina bi si namreč kasneje bistveno težje našla moža kot ob rojstvu hčerke. Prvorojeni sin namreč podeduje imetje očeta, tako da bi prišlo do družinskega prepira, če bi mlada mamica kasneje svojemu možu ponovno rodila “prvorojenega” sina.
Čez prag sta na koncu stopili dve mladi ženski in na prvi vtis je bilo nemogoče uganiti katera je noseča, saj nobena ni imela trebuha. Na podlagi trpečega izraza na obrazu sem prvo pristopila do bodoče mamice, katere konstitucija je bila še čisto otroška.
Na koncu smo uspeli pravilno oceniti “koliko je odprta”, pogledati vstavo z ultrazvokom ter nastaviti venski kanal ob izpadu električne energije z naglavno lučko (na črni koži se vena bistveno težje vidi). Nato smo se odločili, da jo bomo peljali v privatno ustanovo v bližnje mesto Bondo in živčno smo se podali v noč. V Bondu jo je pregledala izkušena porodničarka, ki je ocenila, da si dekleta ne upa obržati v njihovi ustanovi, kjer niso imeli operacijske dvorane.
Ob tem smo si globoko v sebi močno oddahnili. da se nismo prenaglili v presoji zmožnosti naše klinike in nas samih. Spravili smo se nazaj v taksi in se peljali v bolj oddaljen kraj, kjer nune vodijo privatno kliniko. Deklico so sprejeli v bolnišnico, mi pa smo se po luknjastih makadamskih cesta vrnili nazaj v naš novi dom.
Deklica je rodila zdravo deklico šele v ponedeljek zjutraj. Novice smo se razveselili med obravnavo mnogih novih tropskih in netropskih kliničnih primerov, ki nam v zadnjih tednih obremenjujejo miselne kapacitete večino časa. Pacientov je ogromno in dela veliko. Ob tem naredimo veliko dobrega, se ogromno naučimo, sprejemamo odločitve in smo zadovoljni z dobro opravljenim delom ter hkrati kriitčni do lastnih napak. Dolgčas pa nam zagotovo ni.

IMG_3866

Ivo med pregledom pacienta.

IMG_3888

Pregled z ultrazvokom (slika je simbolična).

IMG_3833

Naša klinika

IMG_4016

Pacienti pred kliniko

Majiwa, 29. 8. 2017
Barbara Zupanc


Blog 1: Prvi občutki

 

Pričelo se je; naša odisejada v deželo tretjega sveta. Z mešanimi občutki smo se podali do letališča v Bologni, od koder naj bi z vmesnim postankom v Frankfurtu prispeli v Kenijo, Afriko. Večina od nas prvič. Dejanske podobe, kaj sploh pričakovati, nismo imeli. Pomagalo ni niti to, da smo vstopali v državo na dan njenih predsedniških in parlamentarnih volitev, katere so nazadnje potekale brez večjih izgredov, predprejšnje pač v nekoliko drugačnem duhu. To niti ni bil največji problem; največji problem s katerim se srečujejo vse odprave je prtljaga, s katero se je pri naših preljubih zahodnih sosedih seveda moralo nekoliko zaplesti. Po boju s kilogrami in prelaganjem stvari nam je vendarle bolj ali manj uspelo. Za sabo smo bili prisiljeni pustiti le 2 steklenički 1dcl Jagermaistra. Verjamite, najtežja odločitev do sedaj.

Ob večernih urah smo prispeli v Nairobi. Ponovno se je zapletlo pri prtljagi. Vsi smo se kolegialno oddahnili, ko smo ugotovili, da se je izgubila Žigijeva prtljaga; no vsaj do trenutka, ko smo ugotovili, da je bila v njegovi prtljagi tudi antimalarična profilaksa za vse člane odprave. Fino! Od tu dalje so stvari potekale bolj sproščeno. Vožnja s Toyoto Land Cruiserjem po Nairobiju sploh ni tako slaba; da ne omenjam varna. Kljub pozni uri smo bili pri Wendy, hčerki naše kasnejše gostiteljice Hilde (I shit you not!!!) v vasi Majiwa, več kot lepo sprejeti. V Nairobiju smo prespali ter se navsezgodaj z avtobusom odpravili v več kot 350km oddaljeno vasico Majiwo v zahodnem delu Kenije. Pot je bila dolga, duhomorna, a kljub temu edinstvena.

V vasici nas je prićakal Marvin, stari znanec naših odprav, sicer diplomirani zdravstveni tehnik, ki v času naše odsotnosti skrbi za kliniko v Majiwi. Če smo imeli dvome o naši odpravi v Nairobiju, so se stvari tukaj še potencirale.

Sam sicer ne veljam za človeka, ki bi imel težave s pohajkovanjem in taborenjem v naravi, toda življenje z občasnim odklopom elektrike, straniščem na “štrbunk”, odsotnostjo vodovoda, deljenjem vrta za hišico s kravami, kokošmi, ovcami, kozami in drugimi živalmi tropskega sveta je delovalo sprva nekoliko pretresljivo.

Pri prilagajanju na tukajšnji način življenja pa so resnično pomagali prav vsi člani družine Gaya; družina, ki je lastnica klinike in nam v času naše odprave nudi bivanje in hrano.

V prvih dneh našega prihoda smo imeli sestanek z veljaki tukajšnje vasice, ki je bil organiziran bolje kakor zasedanje državnega zbora v Sloveniji. Na kratko smo se predstavili, ugotovili da je članica naše odprave vredna “kar” 2 kravi, spoznali delovanje njihovega kraja ter bili na splošno toplo sprejeti v njihovo družbo. Uradni del se je kakopak zaključil z večerjo.

S ponedeljkom smo začeli z delom naše klinike. V vasici smo bili ravno dovolj časa, da so prebivalci že ugotovili, da je klinika ponovno v polnem obratu, zato je bilo pacientov nepričakovano veliko. A več o samem delu v prihodnjih objavah.

Splošni občutki prvih dveh tednov so mešanica spoznavanja novih obzorij, prvinskih potreb, tukajšnje kulture in navsezadnje sebe in drugih članov odprave. Biti “mzungu”- beli človek med temnopoltimi ima svoje prednosti in slabosti. Večina nas še vedno dojema in počasi sprejema tukajšnje stanje. V slogu citata slavnega trenerja Crvene zvezde Rajka Mitića: “Biće bolje, al pitanje kada,” se do nadaljnjega od vas poslavljam. Obljubim, da bomo za naslednji blog potrebovali manj časa.
Klemen Krašovec
Majiwa, 23. 8. 2017

20170810_081016

Odisej in soborci.

20170820_182044

Žiga z novimi prijatelji. Pri malici.

20170809_215550

Terensko vozilo in Ivo. Oba narejena za grobe razmere.

20170820_184434

Sončni zahod na ekvatorju. Ni iz filma!