Monthly Archives: September 2017


Poslovilni blog

2 meseca v Majiwi sta minila s svetlobno hitrostjo. Pregledali smo ogromno pacientov in marsikomu uspešno izboljšali kvaliteto življenja. Danes sem na kontrolni pregled v ambulanto dobila 2 pacienta drug za drugim, kjer sem uspešno zdravila pri enem atopijski dermatitis, pri drugem epilepsijo. Ob takih pregledih se resnično razveselim in pomislim, da opravljamo dobro delo.
Pridejo pa tudi dnevni, ko si zaradi slabega stanja pacientov primoran kritično vrednotiti lastno delo, komplianco pacientov ter razumsko pretehtati omejitve okolja.
Od prvega tedna dalje sem pod svoje okrilje vzela program podhranjenčkov oziroma Nutrition programme. V osnovi je delo s podhranjenčki zelo enostavno. Vsakega stehtaš, mu izmeriš telesno temperaturo in mu daš kašo. Žal pa stvari niso tako preproste.
Zaradi podhranjenosti so bistveno bolj dovzeti za najrazličnejše okužbe, ki jih dobivajo na tedenski ravni. Največji problem je malarija, ki ji sledijo okužbe s črevesnimi paraziti, driske, okužbe ušes, kože, pljučnice ter seveda anemija. Hkrati so tudi bolj razdražljivi, kar se odraža s strahom pred belim zdravnikom, ki mu sledi jok. Tako kot tropske in netropske okužbe pa je nalezljiv tudi jok. Ko se začne jokati prvi podhrajenček, se jih naslednjo minuto joka že vsaj 5.
Vsake toliko diagnosticiram kako primarno bolezen, ki vodi v podhranjenost, kot na primer srpastocelična anemija, V takih primerih sem zadovoljna, saj obstaja nek objektiven vzrok za dano stanje. Večino primerov pa bi v naši domovini obravnavnaval socialni delavec, saj gre za tragične družinske zgodbe, ki se prav tako kot podhranjenost in okužbe vrtijo v začaranem krogu.
Neka mama, ki ima v programu 3 otroke, je slepa na obe očesi. Otroci niso odrasli svoji starosti primerno, so namreč bistveno manjši kot bi morali biti ob normalnem razvoju. Hkrati skrbi še za nečakinjo, ki je HIV+, saj je sirota. Mati, ki bi sama porebovala oskrbo, skrbi za celotno družino. Nekega četrtka pa je mati prišla z nosečniško knjižico in sprva mi ni bilo nič jasno. Nato sem doumela, da je ponovno noseča. Da pa je bila mera polna, so ji na nosečniškem pregledu na novo odkrili sifilis. Družinsko dramo smo bolj ali manj uspešno rešili, ko smo na kliniko poklicali še njenega moža. Zagotovo pa gre za reševanje takih problemov ogromno živcev in dobre volje. Najpomembnejše pri vsem pa je. da se zaveš lastnih omejitev v danih okoliščinah, ki so gromozanske.
Tako se nam zdi, da v zadnjih tednih hitreje obravmavamo paciente. saj smo se že naučili, kakšne so naše omejitve in gremo bolj poredkoma z glavo skozi zid. Očitno je napočil čas, da nova ekipa pripelje nov nekonformističen delovni elan. Morda bo komu rešil življenje.
Barbara Zupanc


Blog 4: Razno in še več

Zvesti sledilci našega bloga ste najbrz opazili, da je od našega zadnjega zapisa minilo že kar nekaj časa. Brez skrbi, smo živi in večino časa zdravi. Razlog tudi ne leži v monotonem delu in pomanjkanju novih dogodivščin, prej obratno. Vmes se prikrade še malo malarije ter lenobe in predvideni avtor bloga si hitro rece: “ehhh bom napisal jutri :D”

Sedaj že lahko rečem da smo v Majiwi domači. V zadnjem tednu je zacelo delovati tudi vodovodno omrežje, elektrika izpada redko, pijača je mrzla, hrana solidna, Nutella na dosegu roke, postelje mehke, še finale Evropskega prvenstva smo si lahko ogledali na televiziji. Tako da se mora človek kar potruditi, da najde nekaj zaradi česa lahko “jamra”. Še največkrat je razlog frustracij nepospravljaje in “svinjanje”, v zadnjem času pa smo priča problemu, ki je sicer bolj domač v prvem svetu – naši Instagram uporabniki si med seboj omejujejo objavljanje podobnih slik, saj to znižuje percepcijo edinstvenosti dogodka in prinaša manjšo mero všečkov. Zaenkrat se je se vse dalo rešiti z mediacijo.

V kliniki delo poteka brez večjih pretresov. Naša prisotnost je znana dalec naokrog, pogosto se ljudje vozijo uro ali več, da nas obiščejo. Posledično hitro porabljamo zaloge, prejšnji teden smo bili primorani naročiti ze tretjo pošiljko materiala in zdravil. Naši finančni viri so praktično že skopneli, prej dobro založena lekarna se vztrajno prazni.

 

Vsem bralcem, ki ste medicinsko podkovani, priporočam uporabo mobilne aplikacije “Figure 1”. Aplikacija omogoča deljenje medicinskih primerov z zdravstenimi delavci iz vsega sveta ter sodelovanje pri iskanju/postavljanju diagnoze. Vsake toliko časa namreč k nam pride pacient, pri katerem kljub anamnezi in pregledu ne moremo postaviti diagnoze.

IMG_4862

V kolikor imate aplikacijo lahko preverite s kakšnimi diagnosticnimi tezavami se spopadamo 😉

 

Ena naših intervencij, ki ljudjem prinese največ veselja je izdajanje očal. Starejšim ljudem s presbiopijo (starovidnost) v roke potisnemo škatljico antimalarikov, ki je popisana z različno velikimi pisavami in jih prosimo naj preberejo kaj piše na njej. ART…. ARTEN…..ARTEM…. ne bo šlo… hitro poiščemo škatlo z očali, ki jo je za nas pripravila in zgledno uredila Očalnica Naklo. Napisane imamo dioptrije in nato z preizkušanjem različnih očal poiščemo tista, s katerimi uporabnik najlažje bere. Pacienti so izredno zadovoljni 🙂

IMG_4614

Duhovnik z novimi očali (izredno zadovoljen)

 

Zadnje dva tedna smo bili precej aktivni tudi izven klinike.
Prejšnji vikend smo izkoristili za obisk tropskega gozda Kakamega.
Gre za edini tropski gozd v Keniji, ki naj bi bil ostanek starodavnega pragozda. Ta se je nekoč v pasu raztezal preko celotnega kontinenta (od Gvinejskega zaliva prek Kongove kotline). Raznovrstnost metuljev in ptic je neverjetna, opazili smo tudi več vrst opic, splezali na zaraščen opazovalni stolp, podali smo se v zapuščen rudnik zlata kjer smo naleteli na prestrašenega kunca in zbor netopirjev, za konec pa so nas slovenski geni pognali se na najvisji hrib v okolici.

IMG_4700

Afrisko govedo v Kakamegi

IMG_4738

Barbara pri jokajočem kamnu (Crying stone of Illesi)

IMG_4774

Žiga s tri ure staro živaljo s popkovino

IMG_4868

Barbara in Marvin vesela po uspešnem delovnem dnevu

Pretekli vikend smo izkoristili za obisk nacionalnega parka Maasai Mara. Prav mogoče več izveste že v naslednjem zapisu.

Žiga


Blog 3: (Ne)kompetence

Priznam! Kliničnega pregleda ne znam opraviti. Kdo me je pozitivno ocenil pri propedevtiki v tretjem letniku? Ne spomnim se, vendar je verjetno med mojim pregledom bral časopis ali brskal po telefonu. A sedaj sem tu in nimam veliko izbire, letališče je daleč, karta domov pa draga. Na srečo so z menoj še kolegi, ki so propedevtiko verjetno opravili pri kakem drugem izpraševalcu. K sreči od kolegov najbolje poznam police v lekarni klinike (predvsem zato, ker sem jaz ob prihodu zlagal tja zdravila) in svojo vlogo upravičim s tem, da jim prihranim kakšno minuto iskanja, ko vpijejo: “Kje je že amoksiklav?”.

Amoksiklav… precej drago zdravilo. Ena stvar, ki se jo hitro naučiš na odpravi — koliko stanejo različni diagnostični postopki, preiskave in zdravila. CT odpade. Hemogram in biokemija ravno tako. Kvečjemu lahko pošljemo na rentgen… a bomo verjetno vedeli ravno toliko, kot smo vedeli prej. Nič. Tako je torej klinični pregled še pomembnejši, kot doma (četudi so že tam govorili, da je najpomembnejši), saj je ob anamnezi iz druge roke (imamo prevajalke, ki včasih cel monolog prevedejo z eno besedo) to edini pripomoček, ki nas lahko pripelje do prave diagnoze. No, in krvni razmaz za malarijo. Ko je pozitiven, je obravnava enostavna in terapija jasna. V vsakem drugem primeru se nam tudi sanja ne, kaj storiti. Vsaj meni ne. Zato se s kolegi nenehno posvetujemo in pogosto mi postrežejo s smiselnim predlogom za diagnostični test, presenetljivimi diferencialnimi diagnozami ter z ostalimi nasveti, kako nadaljevati obravnavo. Nepogrešljiva pa sta tudi Marvin (“Medical officer”) in William (Laboratorijski tehnik), ki nas vsakodnevno vodita za roko. Pozna se, da imata bogate izkušnje, dobro poznavanje lokalnega prebivalstva in njihovih zdravstvenih težav.

Zelo priročne so tudi aplikacije na pametnih telefonih in spletni portali, kot na primer “medscape reference”. Kako so sploh koga ozdravili pred internetom? Sicer pa vedno lahko pokličemo starejše kolege specializante, specialiste in ostale strokovnjake iz bolnišnic v Sloveniji, ki so vedno pripravljeni nuditi pomoč in oporo na daljavo. Vsem se iskreno zahvaljujemo!

V teh kratkih treh tednih smo se že srečali s celim spektrom kliničnih znakov in diagnoz, ki jih verjetno v “razvitem svetu” ne bi nikoli videli. Takimi, ki po splošnem prepričanju spadajo v pretekla stoletja ali težko eksotiko in o katerih smo do sedaj zgolj brali v knjigah. Veliko smo že naučili, sposobnost kliničnega pregleda opazno nadgradili in začeli dodatne preiskave resnično ceniti. Dosedanje izkušnje so zagotovo neprecenljive in prepričan sem, da je marsikaj zanimivega še pred nami.

krasi1

Klemen: ortoped

 

barbi1

Barbara obravnava paciente že v čakalnici

IMG_3959

Žiga spoznava vaščane

 

Majiwa, 7.9. 2017
Ivo Kosmačin