admin


Poslovilni blog

2 meseca v Majiwi sta minila s svetlobno hitrostjo. Pregledali smo ogromno pacientov in marsikomu uspešno izboljšali kvaliteto življenja. Danes sem na kontrolni pregled v ambulanto dobila 2 pacienta drug za drugim, kjer sem uspešno zdravila pri enem atopijski dermatitis, pri drugem epilepsijo. Ob takih pregledih se resnično razveselim in pomislim, da opravljamo dobro delo.
Pridejo pa tudi dnevni, ko si zaradi slabega stanja pacientov primoran kritično vrednotiti lastno delo, komplianco pacientov ter razumsko pretehtati omejitve okolja.
Od prvega tedna dalje sem pod svoje okrilje vzela program podhranjenčkov oziroma Nutrition programme. V osnovi je delo s podhranjenčki zelo enostavno. Vsakega stehtaš, mu izmeriš telesno temperaturo in mu daš kašo. Žal pa stvari niso tako preproste.
Zaradi podhranjenosti so bistveno bolj dovzeti za najrazličnejše okužbe, ki jih dobivajo na tedenski ravni. Največji problem je malarija, ki ji sledijo okužbe s črevesnimi paraziti, driske, okužbe ušes, kože, pljučnice ter seveda anemija. Hkrati so tudi bolj razdražljivi, kar se odraža s strahom pred belim zdravnikom, ki mu sledi jok. Tako kot tropske in netropske okužbe pa je nalezljiv tudi jok. Ko se začne jokati prvi podhrajenček, se jih naslednjo minuto joka že vsaj 5.
Vsake toliko diagnosticiram kako primarno bolezen, ki vodi v podhranjenost, kot na primer srpastocelična anemija, V takih primerih sem zadovoljna, saj obstaja nek objektiven vzrok za dano stanje. Večino primerov pa bi v naši domovini obravnavnaval socialni delavec, saj gre za tragične družinske zgodbe, ki se prav tako kot podhranjenost in okužbe vrtijo v začaranem krogu.
Neka mama, ki ima v programu 3 otroke, je slepa na obe očesi. Otroci niso odrasli svoji starosti primerno, so namreč bistveno manjši kot bi morali biti ob normalnem razvoju. Hkrati skrbi še za nečakinjo, ki je HIV+, saj je sirota. Mati, ki bi sama porebovala oskrbo, skrbi za celotno družino. Nekega četrtka pa je mati prišla z nosečniško knjižico in sprva mi ni bilo nič jasno. Nato sem doumela, da je ponovno noseča. Da pa je bila mera polna, so ji na nosečniškem pregledu na novo odkrili sifilis. Družinsko dramo smo bolj ali manj uspešno rešili, ko smo na kliniko poklicali še njenega moža. Zagotovo pa gre za reševanje takih problemov ogromno živcev in dobre volje. Najpomembnejše pri vsem pa je. da se zaveš lastnih omejitev v danih okoliščinah, ki so gromozanske.
Tako se nam zdi, da v zadnjih tednih hitreje obravmavamo paciente. saj smo se že naučili, kakšne so naše omejitve in gremo bolj poredkoma z glavo skozi zid. Očitno je napočil čas, da nova ekipa pripelje nov nekonformističen delovni elan. Morda bo komu rešil življenje.
Barbara Zupanc


Blog 4: Razno in še več

Zvesti sledilci našega bloga ste najbrz opazili, da je od našega zadnjega zapisa minilo že kar nekaj časa. Brez skrbi, smo živi in večino časa zdravi. Razlog tudi ne leži v monotonem delu in pomanjkanju novih dogodivščin, prej obratno. Vmes se prikrade še malo malarije ter lenobe in predvideni avtor bloga si hitro rece: “ehhh bom napisal jutri :D”

Sedaj že lahko rečem da smo v Majiwi domači. V zadnjem tednu je zacelo delovati tudi vodovodno omrežje, elektrika izpada redko, pijača je mrzla, hrana solidna, Nutella na dosegu roke, postelje mehke, še finale Evropskega prvenstva smo si lahko ogledali na televiziji. Tako da se mora človek kar potruditi, da najde nekaj zaradi česa lahko “jamra”. Še največkrat je razlog frustracij nepospravljaje in “svinjanje”, v zadnjem času pa smo priča problemu, ki je sicer bolj domač v prvem svetu – naši Instagram uporabniki si med seboj omejujejo objavljanje podobnih slik, saj to znižuje percepcijo edinstvenosti dogodka in prinaša manjšo mero všečkov. Zaenkrat se je se vse dalo rešiti z mediacijo.

V kliniki delo poteka brez večjih pretresov. Naša prisotnost je znana dalec naokrog, pogosto se ljudje vozijo uro ali več, da nas obiščejo. Posledično hitro porabljamo zaloge, prejšnji teden smo bili primorani naročiti ze tretjo pošiljko materiala in zdravil. Naši finančni viri so praktično že skopneli, prej dobro založena lekarna se vztrajno prazni.

 

Vsem bralcem, ki ste medicinsko podkovani, priporočam uporabo mobilne aplikacije “Figure 1”. Aplikacija omogoča deljenje medicinskih primerov z zdravstenimi delavci iz vsega sveta ter sodelovanje pri iskanju/postavljanju diagnoze. Vsake toliko časa namreč k nam pride pacient, pri katerem kljub anamnezi in pregledu ne moremo postaviti diagnoze.

IMG_4862

V kolikor imate aplikacijo lahko preverite s kakšnimi diagnosticnimi tezavami se spopadamo 😉

 

Ena naših intervencij, ki ljudjem prinese največ veselja je izdajanje očal. Starejšim ljudem s presbiopijo (starovidnost) v roke potisnemo škatljico antimalarikov, ki je popisana z različno velikimi pisavami in jih prosimo naj preberejo kaj piše na njej. ART…. ARTEN…..ARTEM…. ne bo šlo… hitro poiščemo škatlo z očali, ki jo je za nas pripravila in zgledno uredila Očalnica Naklo. Napisane imamo dioptrije in nato z preizkušanjem različnih očal poiščemo tista, s katerimi uporabnik najlažje bere. Pacienti so izredno zadovoljni 🙂

IMG_4614

Duhovnik z novimi očali (izredno zadovoljen)

 

Zadnje dva tedna smo bili precej aktivni tudi izven klinike.
Prejšnji vikend smo izkoristili za obisk tropskega gozda Kakamega.
Gre za edini tropski gozd v Keniji, ki naj bi bil ostanek starodavnega pragozda. Ta se je nekoč v pasu raztezal preko celotnega kontinenta (od Gvinejskega zaliva prek Kongove kotline). Raznovrstnost metuljev in ptic je neverjetna, opazili smo tudi več vrst opic, splezali na zaraščen opazovalni stolp, podali smo se v zapuščen rudnik zlata kjer smo naleteli na prestrašenega kunca in zbor netopirjev, za konec pa so nas slovenski geni pognali se na najvisji hrib v okolici.

IMG_4700

Afrisko govedo v Kakamegi

IMG_4738

Barbara pri jokajočem kamnu (Crying stone of Illesi)

IMG_4774

Žiga s tri ure staro živaljo s popkovino

IMG_4868

Barbara in Marvin vesela po uspešnem delovnem dnevu

Pretekli vikend smo izkoristili za obisk nacionalnega parka Maasai Mara. Prav mogoče več izveste že v naslednjem zapisu.

Žiga


Blog 3: (Ne)kompetence

Priznam! Kliničnega pregleda ne znam opraviti. Kdo me je pozitivno ocenil pri propedevtiki v tretjem letniku? Ne spomnim se, vendar je verjetno med mojim pregledom bral časopis ali brskal po telefonu. A sedaj sem tu in nimam veliko izbire, letališče je daleč, karta domov pa draga. Na srečo so z menoj še kolegi, ki so propedevtiko verjetno opravili pri kakem drugem izpraševalcu. K sreči od kolegov najbolje poznam police v lekarni klinike (predvsem zato, ker sem jaz ob prihodu zlagal tja zdravila) in svojo vlogo upravičim s tem, da jim prihranim kakšno minuto iskanja, ko vpijejo: “Kje je že amoksiklav?”.

Amoksiklav… precej drago zdravilo. Ena stvar, ki se jo hitro naučiš na odpravi — koliko stanejo različni diagnostični postopki, preiskave in zdravila. CT odpade. Hemogram in biokemija ravno tako. Kvečjemu lahko pošljemo na rentgen… a bomo verjetno vedeli ravno toliko, kot smo vedeli prej. Nič. Tako je torej klinični pregled še pomembnejši, kot doma (četudi so že tam govorili, da je najpomembnejši), saj je ob anamnezi iz druge roke (imamo prevajalke, ki včasih cel monolog prevedejo z eno besedo) to edini pripomoček, ki nas lahko pripelje do prave diagnoze. No, in krvni razmaz za malarijo. Ko je pozitiven, je obravnava enostavna in terapija jasna. V vsakem drugem primeru se nam tudi sanja ne, kaj storiti. Vsaj meni ne. Zato se s kolegi nenehno posvetujemo in pogosto mi postrežejo s smiselnim predlogom za diagnostični test, presenetljivimi diferencialnimi diagnozami ter z ostalimi nasveti, kako nadaljevati obravnavo. Nepogrešljiva pa sta tudi Marvin (“Medical officer”) in William (Laboratorijski tehnik), ki nas vsakodnevno vodita za roko. Pozna se, da imata bogate izkušnje, dobro poznavanje lokalnega prebivalstva in njihovih zdravstvenih težav.

Zelo priročne so tudi aplikacije na pametnih telefonih in spletni portali, kot na primer “medscape reference”. Kako so sploh koga ozdravili pred internetom? Sicer pa vedno lahko pokličemo starejše kolege specializante, specialiste in ostale strokovnjake iz bolnišnic v Sloveniji, ki so vedno pripravljeni nuditi pomoč in oporo na daljavo. Vsem se iskreno zahvaljujemo!

V teh kratkih treh tednih smo se že srečali s celim spektrom kliničnih znakov in diagnoz, ki jih verjetno v “razvitem svetu” ne bi nikoli videli. Takimi, ki po splošnem prepričanju spadajo v pretekla stoletja ali težko eksotiko in o katerih smo do sedaj zgolj brali v knjigah. Veliko smo že naučili, sposobnost kliničnega pregleda opazno nadgradili in začeli dodatne preiskave resnično ceniti. Dosedanje izkušnje so zagotovo neprecenljive in prepričan sem, da je marsikaj zanimivega še pred nami.

krasi1

Klemen: ortoped

 

barbi1

Barbara obravnava paciente že v čakalnici

IMG_3959

Žiga spoznava vaščane

 

Majiwa, 7.9. 2017
Ivo Kosmačin


Blog 2: Ko otroci rojevajo otroke

V Majiwo smo prispeli ob koncu delovnega tedna, tako da smo bili prepričani, da imamo do ponedeljka zjutraj čas, da razpakiramo stvari in pospravimo po naši skromni hišici – našem novem domu ter kliniki.
Med večernim druženjem nas je presenetil Marvin, naš sodelavec in prijatelj, in nam sporočil, da prihaja k nam 15 letna nosečnica s popadki. Atmosfera na našem “kavču” oziroma postelji, ki ga imamo sredi predsobe in dnevne sobe hkrati, se je nemudoma spremenila. Situacije nas je vse ujela nepripravljene.
Izvedeli smo, da so javne bolnišnice že 2 meseca zaprte, zaradi stavke zdravstvenega osebja. Tako se je bila 15-letnica primorana zateči v našo kliniko Barchando, čeprav se porodov v njej ne izvaja že več let. Nosečnice lahko namreč zastonj rodijo v javnih bolnišnicah (takrat ko obratujejo).
Med čakanjem na pacientko sem Marvina povprašala, kakšne so družbene norme glede mladih mamic, neporočenih mater ter kakšna je nenazadnje usoda neželjenih otrok na kenijskem podeželju. Izvedela sem, da 15-letnica ni poročena in da bi bilo zanjo bolje, če bi rodila deklico. Ob rojstvu sina bi si namreč kasneje bistveno težje našla moža kot ob rojstvu hčerke. Prvorojeni sin namreč podeduje imetje očeta, tako da bi prišlo do družinskega prepira, če bi mlada mamica kasneje svojemu možu ponovno rodila “prvorojenega” sina.
Čez prag sta na koncu stopili dve mladi ženski in na prvi vtis je bilo nemogoče uganiti katera je noseča, saj nobena ni imela trebuha. Na podlagi trpečega izraza na obrazu sem prvo pristopila do bodoče mamice, katere konstitucija je bila še čisto otroška.
Na koncu smo uspeli pravilno oceniti “koliko je odprta”, pogledati vstavo z ultrazvokom ter nastaviti venski kanal ob izpadu električne energije z naglavno lučko (na črni koži se vena bistveno težje vidi). Nato smo se odločili, da jo bomo peljali v privatno ustanovo v bližnje mesto Bondo in živčno smo se podali v noč. V Bondu jo je pregledala izkušena porodničarka, ki je ocenila, da si dekleta ne upa obržati v njihovi ustanovi, kjer niso imeli operacijske dvorane.
Ob tem smo si globoko v sebi močno oddahnili. da se nismo prenaglili v presoji zmožnosti naše klinike in nas samih. Spravili smo se nazaj v taksi in se peljali v bolj oddaljen kraj, kjer nune vodijo privatno kliniko. Deklico so sprejeli v bolnišnico, mi pa smo se po luknjastih makadamskih cesta vrnili nazaj v naš novi dom.
Deklica je rodila zdravo deklico šele v ponedeljek zjutraj. Novice smo se razveselili med obravnavo mnogih novih tropskih in netropskih kliničnih primerov, ki nam v zadnjih tednih obremenjujejo miselne kapacitete večino časa. Pacientov je ogromno in dela veliko. Ob tem naredimo veliko dobrega, se ogromno naučimo, sprejemamo odločitve in smo zadovoljni z dobro opravljenim delom ter hkrati kriitčni do lastnih napak. Dolgčas pa nam zagotovo ni.

IMG_3866

Ivo med pregledom pacienta.

IMG_3888

Pregled z ultrazvokom (slika je simbolična).

IMG_3833

Naša klinika

IMG_4016

Pacienti pred kliniko

Majiwa, 29. 8. 2017
Barbara Zupanc


Blog 1: Prvi občutki

 

Pričelo se je; naša odisejada v deželo tretjega sveta. Z mešanimi občutki smo se podali do letališča v Bologni, od koder naj bi z vmesnim postankom v Frankfurtu prispeli v Kenijo, Afriko. Večina od nas prvič. Dejanske podobe, kaj sploh pričakovati, nismo imeli. Pomagalo ni niti to, da smo vstopali v državo na dan njenih predsedniških in parlamentarnih volitev, katere so nazadnje potekale brez večjih izgredov, predprejšnje pač v nekoliko drugačnem duhu. To niti ni bil največji problem; največji problem s katerim se srečujejo vse odprave je prtljaga, s katero se je pri naših preljubih zahodnih sosedih seveda moralo nekoliko zaplesti. Po boju s kilogrami in prelaganjem stvari nam je vendarle bolj ali manj uspelo. Za sabo smo bili prisiljeni pustiti le 2 steklenički 1dcl Jagermaistra. Verjamite, najtežja odločitev do sedaj.

Ob večernih urah smo prispeli v Nairobi. Ponovno se je zapletlo pri prtljagi. Vsi smo se kolegialno oddahnili, ko smo ugotovili, da se je izgubila Žigijeva prtljaga; no vsaj do trenutka, ko smo ugotovili, da je bila v njegovi prtljagi tudi antimalarična profilaksa za vse člane odprave. Fino! Od tu dalje so stvari potekale bolj sproščeno. Vožnja s Toyoto Land Cruiserjem po Nairobiju sploh ni tako slaba; da ne omenjam varna. Kljub pozni uri smo bili pri Wendy, hčerki naše kasnejše gostiteljice Hilde (I shit you not!!!) v vasi Majiwa, več kot lepo sprejeti. V Nairobiju smo prespali ter se navsezgodaj z avtobusom odpravili v več kot 350km oddaljeno vasico Majiwo v zahodnem delu Kenije. Pot je bila dolga, duhomorna, a kljub temu edinstvena.

V vasici nas je prićakal Marvin, stari znanec naših odprav, sicer diplomirani zdravstveni tehnik, ki v času naše odsotnosti skrbi za kliniko v Majiwi. Če smo imeli dvome o naši odpravi v Nairobiju, so se stvari tukaj še potencirale.

Sam sicer ne veljam za človeka, ki bi imel težave s pohajkovanjem in taborenjem v naravi, toda življenje z občasnim odklopom elektrike, straniščem na “štrbunk”, odsotnostjo vodovoda, deljenjem vrta za hišico s kravami, kokošmi, ovcami, kozami in drugimi živalmi tropskega sveta je delovalo sprva nekoliko pretresljivo.

Pri prilagajanju na tukajšnji način življenja pa so resnično pomagali prav vsi člani družine Gaya; družina, ki je lastnica klinike in nam v času naše odprave nudi bivanje in hrano.

V prvih dneh našega prihoda smo imeli sestanek z veljaki tukajšnje vasice, ki je bil organiziran bolje kakor zasedanje državnega zbora v Sloveniji. Na kratko smo se predstavili, ugotovili da je članica naše odprave vredna “kar” 2 kravi, spoznali delovanje njihovega kraja ter bili na splošno toplo sprejeti v njihovo družbo. Uradni del se je kakopak zaključil z večerjo.

S ponedeljkom smo začeli z delom naše klinike. V vasici smo bili ravno dovolj časa, da so prebivalci že ugotovili, da je klinika ponovno v polnem obratu, zato je bilo pacientov nepričakovano veliko. A več o samem delu v prihodnjih objavah.

Splošni občutki prvih dveh tednov so mešanica spoznavanja novih obzorij, prvinskih potreb, tukajšnje kulture in navsezadnje sebe in drugih članov odprave. Biti “mzungu”- beli človek med temnopoltimi ima svoje prednosti in slabosti. Večina nas še vedno dojema in počasi sprejema tukajšnje stanje. V slogu citata slavnega trenerja Crvene zvezde Rajka Mitića: “Biće bolje, al pitanje kada,” se do nadaljnjega od vas poslavljam. Obljubim, da bomo za naslednji blog potrebovali manj časa.
Klemen Krašovec
Majiwa, 23. 8. 2017

20170810_081016

Odisej in soborci.

20170820_182044

Žiga z novimi prijatelji. Pri malici.

20170809_215550

Terensko vozilo in Ivo. Oba narejena za grobe razmere.

20170820_184434

Sončni zahod na ekvatorju. Ni iz filma!


MENJAVA DESTINACIJE

Zaradi nepredvidljivih sprememb razmer v Papui Novi Gvineji žal ne moremo več tja in je odprava v obliki kot vam je bila doslej predstavljena onemogočena, ker smo kljub vsemu še vedno željni prostovoljno pomagati ljudem, ki imajo otežen dostop do zdravnika oziroma ga sploh nimajo, bomo destinacijo zamenjali in se odpravili v Kenijo.

 keny-MMAP-md