Blog 1: Prvi občutki


 

Pričelo se je; naša odisejada v deželo tretjega sveta. Z mešanimi občutki smo se podali do letališča v Bologni, od koder naj bi z vmesnim postankom v Frankfurtu prispeli v Kenijo, Afriko. Večina od nas prvič. Dejanske podobe, kaj sploh pričakovati, nismo imeli. Pomagalo ni niti to, da smo vstopali v državo na dan njenih predsedniških in parlamentarnih volitev, katere so nazadnje potekale brez večjih izgredov, predprejšnje pač v nekoliko drugačnem duhu. To niti ni bil največji problem; največji problem s katerim se srečujejo vse odprave je prtljaga, s katero se je pri naših preljubih zahodnih sosedih seveda moralo nekoliko zaplesti. Po boju s kilogrami in prelaganjem stvari nam je vendarle bolj ali manj uspelo. Za sabo smo bili prisiljeni pustiti le 2 steklenički 1dcl Jagermaistra. Verjamite, najtežja odločitev do sedaj.

Ob večernih urah smo prispeli v Nairobi. Ponovno se je zapletlo pri prtljagi. Vsi smo se kolegialno oddahnili, ko smo ugotovili, da se je izgubila Žigijeva prtljaga; no vsaj do trenutka, ko smo ugotovili, da je bila v njegovi prtljagi tudi antimalarična profilaksa za vse člane odprave. Fino! Od tu dalje so stvari potekale bolj sproščeno. Vožnja s Toyoto Land Cruiserjem po Nairobiju sploh ni tako slaba; da ne omenjam varna. Kljub pozni uri smo bili pri Wendy, hčerki naše kasnejše gostiteljice Hilde (I shit you not!!!) v vasi Majiwa, več kot lepo sprejeti. V Nairobiju smo prespali ter se navsezgodaj z avtobusom odpravili v več kot 350km oddaljeno vasico Majiwo v zahodnem delu Kenije. Pot je bila dolga, duhomorna, a kljub temu edinstvena.

V vasici nas je prićakal Marvin, stari znanec naših odprav, sicer diplomirani zdravstveni tehnik, ki v času naše odsotnosti skrbi za kliniko v Majiwi. Če smo imeli dvome o naši odpravi v Nairobiju, so se stvari tukaj še potencirale.

Sam sicer ne veljam za človeka, ki bi imel težave s pohajkovanjem in taborenjem v naravi, toda življenje z občasnim odklopom elektrike, straniščem na “štrbunk”, odsotnostjo vodovoda, deljenjem vrta za hišico s kravami, kokošmi, ovcami, kozami in drugimi živalmi tropskega sveta je delovalo sprva nekoliko pretresljivo.

Pri prilagajanju na tukajšnji način življenja pa so resnično pomagali prav vsi člani družine Gaya; družina, ki je lastnica klinike in nam v času naše odprave nudi bivanje in hrano.

V prvih dneh našega prihoda smo imeli sestanek z veljaki tukajšnje vasice, ki je bil organiziran bolje kakor zasedanje državnega zbora v Sloveniji. Na kratko smo se predstavili, ugotovili da je članica naše odprave vredna “kar” 2 kravi, spoznali delovanje njihovega kraja ter bili na splošno toplo sprejeti v njihovo družbo. Uradni del se je kakopak zaključil z večerjo.

S ponedeljkom smo začeli z delom naše klinike. V vasici smo bili ravno dovolj časa, da so prebivalci že ugotovili, da je klinika ponovno v polnem obratu, zato je bilo pacientov nepričakovano veliko. A več o samem delu v prihodnjih objavah.

Splošni občutki prvih dveh tednov so mešanica spoznavanja novih obzorij, prvinskih potreb, tukajšnje kulture in navsezadnje sebe in drugih članov odprave. Biti “mzungu”- beli človek med temnopoltimi ima svoje prednosti in slabosti. Večina nas še vedno dojema in počasi sprejema tukajšnje stanje. V slogu citata slavnega trenerja Crvene zvezde Rajka Mitića: “Biće bolje, al pitanje kada,” se do nadaljnjega od vas poslavljam. Obljubim, da bomo za naslednji blog potrebovali manj časa.
Klemen Krašovec
Majiwa, 23. 8. 2017

20170810_081016

Odisej in soborci.

20170820_182044

Žiga z novimi prijatelji. Pri malici.

20170809_215550

Terensko vozilo in Ivo. Oba narejena za grobe razmere.

20170820_184434

Sončni zahod na ekvatorju. Ni iz filma!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *