Poslovilni blog


2 meseca v Majiwi sta minila s svetlobno hitrostjo. Pregledali smo ogromno pacientov in marsikomu uspešno izboljšali kvaliteto življenja. Danes sem na kontrolni pregled v ambulanto dobila 2 pacienta drug za drugim, kjer sem uspešno zdravila pri enem atopijski dermatitis, pri drugem epilepsijo. Ob takih pregledih se resnično razveselim in pomislim, da opravljamo dobro delo.
Pridejo pa tudi dnevni, ko si zaradi slabega stanja pacientov primoran kritično vrednotiti lastno delo, komplianco pacientov ter razumsko pretehtati omejitve okolja.
Od prvega tedna dalje sem pod svoje okrilje vzela program podhranjenčkov oziroma Nutrition programme. V osnovi je delo s podhranjenčki zelo enostavno. Vsakega stehtaš, mu izmeriš telesno temperaturo in mu daš kašo. Žal pa stvari niso tako preproste.
Zaradi podhranjenosti so bistveno bolj dovzeti za najrazličnejše okužbe, ki jih dobivajo na tedenski ravni. Največji problem je malarija, ki ji sledijo okužbe s črevesnimi paraziti, driske, okužbe ušes, kože, pljučnice ter seveda anemija. Hkrati so tudi bolj razdražljivi, kar se odraža s strahom pred belim zdravnikom, ki mu sledi jok. Tako kot tropske in netropske okužbe pa je nalezljiv tudi jok. Ko se začne jokati prvi podhrajenček, se jih naslednjo minuto joka že vsaj 5.
Vsake toliko diagnosticiram kako primarno bolezen, ki vodi v podhranjenost, kot na primer srpastocelična anemija, V takih primerih sem zadovoljna, saj obstaja nek objektiven vzrok za dano stanje. Večino primerov pa bi v naši domovini obravnavnaval socialni delavec, saj gre za tragične družinske zgodbe, ki se prav tako kot podhranjenost in okužbe vrtijo v začaranem krogu.
Neka mama, ki ima v programu 3 otroke, je slepa na obe očesi. Otroci niso odrasli svoji starosti primerno, so namreč bistveno manjši kot bi morali biti ob normalnem razvoju. Hkrati skrbi še za nečakinjo, ki je HIV+, saj je sirota. Mati, ki bi sama porebovala oskrbo, skrbi za celotno družino. Nekega četrtka pa je mati prišla z nosečniško knjižico in sprva mi ni bilo nič jasno. Nato sem doumela, da je ponovno noseča. Da pa je bila mera polna, so ji na nosečniškem pregledu na novo odkrili sifilis. Družinsko dramo smo bolj ali manj uspešno rešili, ko smo na kliniko poklicali še njenega moža. Zagotovo pa gre za reševanje takih problemov ogromno živcev in dobre volje. Najpomembnejše pri vsem pa je. da se zaveš lastnih omejitev v danih okoliščinah, ki so gromozanske.
Tako se nam zdi, da v zadnjih tednih hitreje obravmavamo paciente. saj smo se že naučili, kakšne so naše omejitve in gremo bolj poredkoma z glavo skozi zid. Očitno je napočil čas, da nova ekipa pripelje nov nekonformističen delovni elan. Morda bo komu rešil življenje.
Barbara Zupanc

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *